Glas jeze je izraz vaše odločnosti

Ljudje, ki za izražanje čustev uporabljajo svoj glas, se nam pogosto zdijo bolj samozavestni, odločni in uravnovešeni. Po drugi strani pa se nam zdi, da je preglasno izražanje čustev impulzivno in neučinkovito in da pogosto lahko vodi v konflikt.

Zakaj vam odločen glas daje moč?

Čustva (Milivojević, 2007) so prvi pogoj, da posameznik reagira na spodbude iz okolja. Njihovo moč vede ali nevede dojemamo kot usmerjanje in motiviranje – nekatere situacije nas privlačijo zaradi prijetnih čustev, ki jih doživljamo ob njih, druge nas odbijajo zaradi neprijetnih čustev. Rečemo lahko, da imajo čustva tri komponente: vrednostno (prijetna in neprijetna čustva; enostavna, npr. strah, in kompleksna, npr. ljubosumje), aktivnostno (čustva, ki razburjajo ali pomirjajo) in jakostno (močna in šibka čustva).

Čustva kot odgovor na situacijo

Ravno zaradi izrazne moči čustev je nujno, da jih doživljamo in izražamo situaciji primerno in učinkovito. Pogosto pa nam privzgojeni način razmišljanja določa, katera čustva si sploh dovolimo občutiti in izraziti. Pri nekaterih ljudeh so določena čustva prepovedana, zato niso razvili ustrezne prilagoditve na situacijo. V neprijetnih situacijah se na primer počutimo ogrožene. Glede na to, koliko lahko vplivamo na situacijo, pa bi bilo pomembno, da bi doživljali ustrezno čustvo.

Če situacijo lahko spremenimo, bi bilo prav, da doživimo jezo, ker se bomo tako znali odločno, z ustrezno močjo glasu postaviti zase. Vendar pa nekateri zaradi potrebe po ugajanju drugim v taki situaciji doživljajo strah ali pretiran občutek krivde, zato se drugim ne zdijo odločni.

Če situacije ne moremo spremeniti, lahko pa se ji izognemo, bi bilo prav, da doživimo strah, saj se bomo tako zaščitili. Vendar pa nekateri doživijo jezo, ker je njihova potreba po sprejetosti povezana s tem, da ostali o njih mislijo, da so v takih situacijah neustrašni. Zato pogosto ravnajo nespametno, preveč impulzivno. Ker ne občutijo strahu oziroma niso previdni, bi lahko rekli, da so »mrtvi heroji«.

Če neprijetne situacije ne moremo spremeniti niti se ji ne moremo izogniti, bi bilo prav, da občutimo žalost, saj bomo le tako lahko ustrezno žalovali. Nekateri žalost dojemajo kot pomehkuženost, zato razvijejo različne neustrezne obrambne mehanizme. Pogosto se zatečejo v različne vrste odvisnosti – pretirano se zatekajo v domišljijski svet, so odvisni od dela, odnosov ali psihoaktivnih snovi, ki na videz olajšajo neprijetno situacijo.

Kdo nadzira koga?

Vi čustva ali čustva vas? Nekateri ljudje imajo zmotno predstavo, da so v vsakem trenutku pod vplivom določenih čustev. Pogosto gre samo za trenutno razpoloženje in počutje. Čustva doživimo samo v za nas pomembnih situacijah – zato imajo tako veliko motivacijsko moč. Iz tega sledi, da je čustveno doživljanje močno odvisno od spoznavnih (kognitivnih) procesov, zlasti od tega, kako si razlagamo situacijo, v kateri smo v času čustvenega vzburjenja, in kakšno pomembnost ji pripisujemo.

V za nas pomembnih situacijah se torej poruši ali morda le vznemiri naše osebno ravnotežje, zato se mora spet vzpostaviti – in ravno v tem je moč čustev. Novim razmeram v okolju se moramo prilagoditi, pri čemer nam pomagajo stvari ali ljudje, ki nas silijo v določeno aktivnost. Bistveno pri vsem tem pa je zavedanje, da lahko z močjo volje nadziramo moč doživljanja in izražanje čustev. Bolj, kot bo naše zaznavanje situacije in odzivanje nanjo funkcionalno oziroma ustrezno, bolj bomo socialno spretni in uspešni.

Svoja čustva izrazimo na glas

Kontrolirano izražanje čustev nam omogoča, da bodo trajnost, globina in moč naših čustev učinkovite. Zelo močna, a kratkotrajna čustvena stanja so afekti (npr. afekt jeze je bes, ko se navadno zaradi predhodnega potlačevanja jeze vedemo neprimerno, lahko celo nevarno za okolico). Šibkejša in dolgotrajnejša čustvena stanja so razpoloženja, ki lahko trajajo tudi več mesecev, kažejo pa na osnovno čustveno razpoloženje osebe v nekem časovnem obdobju (npr. žalovanje, katerega glavni namen je, da se poslovimo od nekoga, ki je bil pomemben za nas). Nekateri afekti ali razpoloženja nas lahko zelo močno prevzamejo (npr. ljubezen, obup).

Zato je smiselno, da razmišljamo o ustreznem izražanju čustev, tudi na primer jeze, ki jo pogosto dojemamo kot negativno čustvo. Ravno s primernim izražanjem jeze namreč drugim kažemo odločnost. To pomeni, da ne moremo govoriti o negativnih ali pozitivnih čustvih, ampak le o prijetnih in neprijetnih. Naša ključna naloga je, da se naučimo zdržati pritisk neprijetnih čustev, se pomiriti in z odločnim glasom odzvati na neljubo situacijo. Tako lahko skrajšamo trenutke afektne jeze. S kontrolirano jezo podaljšamo dobro razpoloženje, ker nam je uspelo, da smo se postavili zase.

Brez čustvenega razvoja ni zrele osebnosti

Ustrezen čustveni razvoj vsebuje čim več čustvenih spodbud in stikov, saj lahko ob čustvenem primanjkljaju pride do zelo resnih osebnostnih motenj.

In kaj je potrebno za čustveno zrelost?

Ustreznost čustvenih odzivov. Čustvovanje se mora ujemati s situacijo. Smeh iz zadrege je pogosto neustrezen odziv. Ko ravnamo napačno, se moramo opravičiti in pokazati, da imamo slabo vest.

Razvitost in primerna kontrola izražanja čustev. Tudi pri doživljanju intenzivnih čustev moramo biti sposobni nadzorovati njihovo izražanje. Nezmožnost čustvene kontrole je znak čustvene nezrelosti. Znak čustvene nepismenosti je tudi neustrezna, pretirana čustvena kontrola (npr. potlačevanje čustev in razvoj pretiranih obrambnih mehanizmov).

Pestrost in kompleksnost čustev. Za čustveno zrelo osebnost je značilno razvito, pestro in globoko čustvovanje.

Zakaj ravno moč jeze?

Jeza je osnovna sestavina odločnosti in posredno tudi socialne moči (Kaučič, 2002), ki bi jo lahko opredelili kot sposobnost, da na druge vplivamo tako, da se obnašajo v skladu z našimi željami. Pri tem ne gre za dokazovanje premoči, ampak za socializiran način izražanja jeze. Začetna faza izražanja jeze je ravno moč glasu, ko ljudem z odločnim govorom pokažemo, da mislimo resno. To ni nič drugega kot zdrava agresivnost oziroma asertivnost. Seveda pa je pri tem ključno, da je izražanje odločnosti taktno, prilagojeno drugi osebi. Prilagoditi ga moramo stopnji njene samokritičnosti, sicer se bo ta oseba namesto z našimi argumenti ukvarjala z našim načinom izražanja kritike, ki bo preoster ali premil.

Z jezo ni nič narobe

Vzgoja, v kateri je vljudnost preveč poudarjena in posameznika oblikuje v preveč prijazno osebo, agresivnost prepogosto enači z destruktivnostjo ali zavračanjem. Nekateri starši vzgajajo s stavki: »Ne maram te, ker nisi dober! Ker nisi naredil tako, kot sem ti rekel, te zdaj nimam rad.« Destruktivnost je izrazna oblika sovraštva, zavračanje pa izhaja iz prezira, ki se ravno tako kot sovraštvo nanaša na osebo, ne na njeno vedenje. Otrok zato razvija pretirano podrejenost, ki se pogosto kaže tudi v njegovih odnosih v odrasli dobi. Potlačevanje jeze povzroči učinek »ekonom lonca« – navadno eksplodira v najbolj neprimernem trenutku. Po pretiranem izbruhu jeze občutimo veliko krivdo in v začaranem krogu spet utrjujemo pretirano kontrolo jeze.

Ljudje, ki so zavrti pri izražanju jeze:

• izgubijo socialno moč,
• niso sposobni zadovoljevati svojih želja,
• ne znajo odločno zahtevati,
• se ne znajo odločno upreti zahtevam drugih.

Njihova zavrtost je navadno pogojena s tem:

• da nočejo delovati kot nesocializirani in neprilagojeni,
• da jim je neprijetno, ker bodo na primer s kritiko prizadeli drugo osebo, ob tem pa bodo imeli močan občutek krivde,
• da bodo izgubili nadzor nad sabo.

Zato ozavestimo aksiom dobrih medosebnih odnosov – samo z dovolj močnim glasom bomo drugim lahko pokazali svojo zrelo odločnost. Bistvo jeze ni to, da je izražena preveč agresivno, ampak to, da spremeni moteče vedenje druge osebe. Kritika naj bo izrečena s takim glasom in močjo, da bo drugi spremenil svoje vedenje, čeprav mu bo tisti trenutek morda zelo neprijetno.

Uporabimo moč svojega glasu, da nas bodo drugi spoštovali in nam hkrati pripisovali veliko socialno moč.