1. Izgubili ste potrdilo čistilnice, kamor ste odnesli svoj zimski plašč in moževo jakno. V čistilnici pojasnite težave in se opravičite. Uslužbenka ni navdušena. Vseeno zavrti obešalnik in odgovori, da vaših oblačil ne najde. Kako reagirate?

A) Napaka je moja. Vseeno vas prosim, da ponovno pogledate. Lahko vam pomagam.

B) Res ne razumem, kako je možno, da ne najdete enega plašča in jakne. Saj nisem edina stranka, ki se ji je to zgodilo.

C) Res mi je žal. Ponovno se opravičujem. Kaj pa, če jaz pogledam?

2. Šef vas je poklical v svojo pisarno. Ko vstopite, vas niti ne pozdravi in grobo reče: »Petra, kaj je to? Zmenila sva se, da boš pripravila čisto novo prezentacijo za našo stranko! To ni podobno ničemur!« Kako se odzovete?

A) Čisto sem presenečena. Verjetno sva se narobe razumela. Vas pa prosim, da mi to poveste brez obtoževanja.

B) Ko sem vas vprašala, kaj točno naj naredim, ste sami rekli, naj dodam le zadnje reference in popravim opis storitve.

C) Prosim, oprostite. Res sem se poskušala potruditi. Bom popravila.

3. Vstopite v trgovino z otroškimi oblačili. Sinu želite kupiti nove hlače in majico. Prodajalka se sploh ne da motiti in se še naprej pogovarja po telefonu. Razberete, da gre za pogovor zasebne narave. Želeli bi pomoč, a vseeno hlače in majico izberete sami. Ko želite plačati, s težavo prekine pogovor. Kako komentirate njeno vedenje?

A) Pričakovala sem, da mi boste pomagali. Zelo sem razočarana glede vašega odnosa.

B) Naj vam povem, da ste mi bili res v veliko pomoč. Upam, da bo tako tudi v prihodnje.

C) Ne rečete nič, plačate in odidete.

4. Ste v potovalni agenciji, kjer se z zaposleno pogovarjate o počitnicah na morju. Vstopi stranka in prosi, ali lahko postavi kratko vprašanje. Pritrdite, potem pa se pogovor nikakor ne neha. Kako odreagirate?

A) Oprostite, da vas prekinjam. Tudi sama bi rada čim prej opravila. Prosim, da počakate.

B) A niste rekli, da imate samo eno kratko vprašanje? Vse skupaj traja predolgo.

C) Veste kaj, gospa, imam še opravek na pošti. Se vrnem kasneje.

5. V službo ste prišli z novimi čevlji, ki imajo nekoliko višjo peto. Na hodniku vas sreča kolegica in reče: »Ja, Petra, kakšna pa si danes?« Glede na ton glasu to ni ravno kompliment. Kako odgovorite?

A) Tvoje vprašanje bom vzela kot kompliment. Sama sem si namreč zelo všeč.

B) Nisem vedela, da so pete prepovedane.

C) Joj, ali misliš, da imam previsoke pete?

6. Stojite v vrsti za nakup vstopnic za kino. Pride skupina najstnikov in se krohotajoč vrine. Kaj rečete?

A) Jaz in vsi ostali stojimo v vrsti. Prosim vas, da se tudi vi postavite v vrsto.

B) Ljubčki moji, vrsta je tam zadaj.

C) S hčerko se bojiva, da bova zamudili začetek risanke. Vi si boste zagotovo ogledali kaj drugega. Prosim vas, postavite se v vrsto.

7. Moža ste zvečer prosili, da se ustavi na pošti in dvigne pošiljko, ki je prispela za vas. Danes dopoldne ste mu poslali tudi sporočilo. Domov se vrne brez pošiljke. Kako se odzovete?

A) Se zgodi. Prosim te, če greš lahko po pošiljko, ko pojemo.

B) Ne misliš na nič drugega kot samo nase.

C) Dobro, nič hudega. Bom šla sama kasneje ali jutri.

8. Soseda vas ustavi na hodniku in vpraša, ali se boste udeležili sestanka hišnega sveta. Ko pritrdite, nadaljuje: »Petra, vem, da ste vi dobra soseda in se znate prav odločiti. Zato jaz in še nekaj drugih lastnikov, tudi dr. Kovač, računamo na vašo podporo glede nove fasade. Saj veste, da bomo glasovali in nujno potrebujemo še en glas, kajne?« Kako odgovorite?

A) Seveda vem. Hvala za kompliment. Najprej se bom kot vsi ostali seznanila z dejstvi, potem pa se bom odločila.

B) Ko sem vas jaz prosila za soglasje za montažo klime, se zagotovo spomnite, kaj ste rekli.

C) Ja, saj jaz bi. Ampak moj mož ni preveč za to. Lastnik je pa moj mož.

REZULTATI

1. Vsaj pet odgovorov pod črko A: Dobro poznate asertivno komunikacijo.

Čestitamo! Veste in znate! Če ste vsaj v petih situacijah izbrali pravilni odgovor, dobro poznate razliko med asertivno, agresivno in pasivno komunikacijo. Veste, da je v neprijetnih situacijah najuspešnejše, če se odzovete odločno, a prijazno. Zavedate se, da je to pogosto edini način, da preprečite konflikt, rešite problem in ohranite dobre odnose.

2. Vsaj trije odgovori pod črko A: Ste na dobri poti, da hitro razvijete veščine asertivne komunikacije.

Zelo dobro. Vseeno vas občasno še zanese in se v določenih situacijah odzovete agresivno ali pa pasivno. To je povsem razumljivo. Asertivna komunikacija je način pogovora, ki ga je treba ozavestiti in se ga naučiti. Bodite vztrajni in kmalu boste lahko opazili pozitivne učinke pravilnega pogovora v neprijetnih situacijah.

3. Manj kot trije odgovori pod črko A: Asertivno komunikacijo šele spoznavate.

Z asertivno komunikacijo ste se morda šele srečali. Če ste zanjo že slišali, ji verjetno niste pripisovali posebnega pomena. Vabimo vas, da si ponovno preberete prispevke na naši spletni strani in poiščete literaturo, ki podrobneje predstavlja asertivno komunikacijo.

Kako narediti dober prvi vtis pri osebnem stiku?

Angleški pregovor pravi, da nikoli ne dobimo druge priložnosti za prvi vtis. Če pa že dobimo priložnost, da skromen prvi vtis popravimo, moramo vložiti devetkrat več truda kot pri prvem stiku.

Govorica telesa

Ko nekoga srečamo prvič, si želimo narediti samozavesten, prijeten vtis, želimo si, da bi se sogovornik v naši družbi počutil udobno. Normalno je, da smo nekoliko živčni. Vseeno pa si ne želimo, da bi to opazili tudi drugi.

Živčnost najlažje odpravimo tako, da zmanjšamo izločanje kortizola, hormona stresa. Preden se odpravimo na sestanek ali prijateljsko srečanje, kjer bo veliko neznanih ljudi, si pomagamo z vajami odprtosti telesa. V enem od člankov sem opisala t. i. položaje moči, katerih skupne točke so odprtost, širina in zavzemanje prostora.

Za ženske in moške je najznačilnejši položaj, v katerem stojimo z razprtimi nogami, roke upremo v bok, izbočimo prsni koš, trebuh potegnemo navznoter in rahlo dvignemo brado. V takem položaju ostanemo 30 sekund. S tem znižamo raven kortizola in povečamo izločanje moškega hormona testosterona, kar pozitivno vpliva na našo samozavest.

Če podrobneje pogledamo, kako govorica telesa pripomore k dobremu prvemu vtisu, vidimo, da moramo paziti še na nekaj drugih stvari.

Ko čakamo …

Ko čakamo, je bolje, da stojimo. Zravnano. S tem ubijemo dve muhi na en mah – opozarjamo nase in lažje ohranjamo odprt in širok položaj. In kam z rokami? V eni roki držimo torbo, druga roka naj počiva ob telesu. Nekaterim je laže, če dajo nanjo plašč. Tudi če imamo prosti obe roki, ne brskamo po telefonu in ne beremo časopisa.

Ko vstopamo v prostor …

Vstopimo brez obotavljanja in stopimo proti sogovorniku. Ko vstopamo, hodimo energično, ne preveč hitro, s srednje dolgimi koraki.

Ko se rokujemo …

Rokujemo se pod kotom 90 stopinj, nikdar čez mizo ali kakšno drugo oviro. Roko stisnemo enako močno kot sogovornik. Sogovorniku pustimo, da konča rokovanje.

Ko sedemo …

Preden sedemo, odložimo kovček ali torbo in odložimo plašč. Torbe nikdar ne pestujemo v naročju, saj deluje kot obrambni ščit in tako škodi naši samozavesti. Sedemo široko. Moški si lahko privoščijo, da dajo eno nogo čez drugo v obliki trikotnika. Ženske imamo manj manevrskega prostora, noge lahko zgolj prekrižamo. Tudi rok ne pestujemo v naročju in jih ne prekrižamo na prsih. Za začetek jih položimo na naslonjali.

Pogosto nam sedež ponudijo. Če pa se to ne zgodi in imamo možnost izbire, priporočam, da sedemo diagonalno. Ne nasproti niti ne poleg sogovornika, ampak diagonalno. To je t. i. položaj sodelovanja, ki omogoča, da pogovor teče lahkotno.

Če to pomeni, da bomo s hrbtom obrnjeni proti vratom, raje izberemo drug sedež. To velja zlasti za moške, ki se počutijo varne samo, če imajo popoln nadzor nad prostorom.

Ko vzpostavljamo očesni stik …

Če se izogibamo očesnemu stiku, pomeni, da nekaj skrivamo, imamo slabo vest, sogovornika namenoma ignoriramo. Očesni stik ohranjamo, ko govorimo in ko poslušamo.

Ko se smejemo …

Ko vstopamo v prostor, se nasmehnemo. Tudi v nadaljevanju pogovora nasmeh ne bo odveč, če je seveda primeren. Vsi si namreč želimo druženja z nasmejanimi in dobro razpoloženimi ljudmi.

Glas in način (po)govora

Če upoštevamo zgornje napotke, delujemo toplo in samozavestno, vredni smo zaupanja. Če nam sogovornik zaupa, tudi mi zaupamo njemu. Prav to pa vpliva, da je naš glas nižji in umirjen, govor zbran, brez obotavljanja. Glas se ne trese, lažje ga dvignemo in spustimo, kot ustreza vsebini. Mašil je manj ali pa jih sploh ni. Prav tako lažje izberemo primerne besede in stavke.

Upoštevamo pa lahko še nekaj nasvetov.

Zapomnimo si sogovornikovo ime in priimek.

»Me veseli« zveni drugače kot »Me veseli, gospod Novak«. Če imena oziroma priimka nismo dobro slišali, sogovornika vprašamo: »Oprostite, nisem ujel/-a vašega imena.«

Začetni klepet je odskočna deska za dober odnos.

Splača se poiskati nekaj skupnega s sogovornikom. Morda stanujemo v istem delu mesta, smo obiskovali isto šolo, imamo isti hobi. Karkoli, kar nas povezuje.

Sogovornik bo pozabil, kaj ste rekli, vedno pa se bo spominjal, kako se je med pogovorom z vami počutil.

Misel sem si sposodila od ameriške pisateljice Maye Angelou. Tudi če se ne spomnimo točno, kaj je nekdo rekel, se bomo vedno spomnili, kako smo se počutili v njegovi družbi.

Če bi radi naredili dober prvi vtis, ne razkazujmo svojega širokega znanja, ne razpredajmo o svojih vsestranskih izkušnjah, ne ustvarjajmo vtisa, da se spoznamo čisto na vse, ampak raje poslušajmo in sprašujmo. Če na sogovornikovi mizi opazimo fotografijo s počitnic v Parizu, nikar ne začnimo opisovati svojega potovanja. Raje recimo: »Lepa slika. Kje točno ste se slikali? Kdaj pa ste bili v Parizu?«

Če se znamo pogovarjati tako, da se sogovornik v naši bližini počuti zaželenega in pomembnega, nam lažje zaupa. To pa je za prvi vtis ključnega pomena.

Kako narediti dober prvi vtis po telefonu?

Pri telefoniranju sogovornika ne vidimo, ampak samo slišimo. Zato je glas v 84 % tisti, ki odloča o prvem vtisu. Vseeno pa ne moremo mimo govorice telesa. Način, kako med pogovorom sedimo ali stojimo, vpliva na to, kako zveni naš glas.

Če sedimo in želimo pozitivno vplivati na svoje počutje in svoj glas, moramo sedeti na približno treh četrtinah stola. Tako imamo noge na tleh, kar pomeni, da se lahko hitro in učinkovito odločamo in lažje obvladujemo svoja čustva. Nog ne smemo imeti prekrižanih.

Nismo naslonjeni, kar pomeni, da smo »pri stvari«. Preveč ležeren položaj vpliva na glas, zato se lahko sliši, kot da nam ni mar. Zgornji del telesa je zravnan, kar omogoča pravilno dihanje s trebušno prepono ter jasnejši in izrazitejši glas. Sključena ali drugačna nepravilna drža telesa onemogoča pravilno dihanje, glas deluje zadihano, kot da se nam mudi ali smo živčni.

V telefonskem pogovoru smo primerno glasni. Morda je presenetljivo dejstvo, da smo običajno pretihi, zlasti ženske. Prav zato pred pomembnim pogovorom najprej preizkusimo glasnost. Če slušalko oziroma mobilni telefon postavimo približno tri metre stran od sebe, nas mora sogovornik še vedno razločno slišati.

Najpomembnejše pri prvem vtisu po telefonu pa je, kako klic začnemo. Glas je tisti, ki izraža energijo, dobro voljo in prijaznost, in prav tako je glas tisti, ki sogovorniku pove, da smo slabe volje, naveličani, da nam je vse odveč.

Prvi vtis se zato začne z nagovorom, ki naj vsebuje pravo mero energije:

Dober dan. Metka Novak pri telefonu. Bi lahko govorila z gospodom Potokarjem?

Če je klic poslovne narave:

Dober dan. Metka Novak iz podjetja … pri telefonu. Bi lahko govorila z gospodom Potokarjem?

Kaj pa prvi vtis po e-pošti?

Rekli boste, da govorica telesa in glas pri e-pošti ne igrata nobene vloge. Neposredno res ne. Naše trenutno počutje pa prav tako vpliva na to, kako bomo prejemnika naslovili, katere besede bomo izbrali in kako bomo oblikovali stavke. Tudi če prejemnika ne poznamo, si bo na podlagi našega e-sporočila oblikoval svoje mnenje.

Prav zato si za sporočila, ki prebijajo led, vzemimo dovolj časa. Če gre za res pomembno zadevo, pomaga, da sporočilo »počiva« čez noč. Preden pa kakršnokoli sporočilo pošljemo, ga preberimo ter popravimo morebitne vsebinske in tipkarske napake.

Zakaj vam odločen glas daje moč?

Čustva (Milivojević, 2007) so prvi pogoj, da posameznik reagira na spodbude iz okolja. Njihovo moč vede ali nevede dojemamo kot usmerjanje in motiviranje – nekatere situacije nas privlačijo zaradi prijetnih čustev, ki jih doživljamo ob njih, druge nas odbijajo zaradi neprijetnih čustev. Rečemo lahko, da imajo čustva tri komponente: vrednostno (prijetna in neprijetna čustva; enostavna, npr. strah, in kompleksna, npr. ljubosumje), aktivnostno (čustva, ki razburjajo ali pomirjajo) in jakostno (močna in šibka čustva).

Čustva kot odgovor na situacijo

Ravno zaradi izrazne moči čustev je nujno, da jih doživljamo in izražamo situaciji primerno in učinkovito. Pogosto pa nam privzgojeni način razmišljanja določa, katera čustva si sploh dovolimo občutiti in izraziti. Pri nekaterih ljudeh so določena čustva prepovedana, zato niso razvili ustrezne prilagoditve na situacijo. V neprijetnih situacijah se na primer počutimo ogrožene. Glede na to, koliko lahko vplivamo na situacijo, pa bi bilo pomembno, da bi doživljali ustrezno čustvo.

Če situacijo lahko spremenimo, bi bilo prav, da doživimo jezo, ker se bomo tako znali odločno, z ustrezno močjo glasu postaviti zase. Vendar pa nekateri zaradi potrebe po ugajanju drugim v taki situaciji doživljajo strah ali pretiran občutek krivde, zato se drugim ne zdijo odločni.

Če situacije ne moremo spremeniti, lahko pa se ji izognemo, bi bilo prav, da doživimo strah, saj se bomo tako zaščitili. Vendar pa nekateri doživijo jezo, ker je njihova potreba po sprejetosti povezana s tem, da ostali o njih mislijo, da so v takih situacijah neustrašni. Zato pogosto ravnajo nespametno, preveč impulzivno. Ker ne občutijo strahu oziroma niso previdni, bi lahko rekli, da so »mrtvi heroji«.

Če neprijetne situacije ne moremo spremeniti niti se ji ne moremo izogniti, bi bilo prav, da občutimo žalost, saj bomo le tako lahko ustrezno žalovali. Nekateri žalost dojemajo kot pomehkuženost, zato razvijejo različne neustrezne obrambne mehanizme. Pogosto se zatečejo v različne vrste odvisnosti – pretirano se zatekajo v domišljijski svet, so odvisni od dela, odnosov ali psihoaktivnih snovi, ki na videz olajšajo neprijetno situacijo.

Kdo nadzira koga?

Vi čustva ali čustva vas? Nekateri ljudje imajo zmotno predstavo, da so v vsakem trenutku pod vplivom določenih čustev. Pogosto gre samo za trenutno razpoloženje in počutje. Čustva doživimo samo v za nas pomembnih situacijah – zato imajo tako veliko motivacijsko moč. Iz tega sledi, da je čustveno doživljanje močno odvisno od spoznavnih (kognitivnih) procesov, zlasti od tega, kako si razlagamo situacijo, v kateri smo v času čustvenega vzburjenja, in kakšno pomembnost ji pripisujemo.

V za nas pomembnih situacijah se torej poruši ali morda le vznemiri naše osebno ravnotežje, zato se mora spet vzpostaviti – in ravno v tem je moč čustev. Novim razmeram v okolju se moramo prilagoditi, pri čemer nam pomagajo stvari ali ljudje, ki nas silijo v določeno aktivnost. Bistveno pri vsem tem pa je zavedanje, da lahko z močjo volje nadziramo moč doživljanja in izražanje čustev. Bolj, kot bo naše zaznavanje situacije in odzivanje nanjo funkcionalno oziroma ustrezno, bolj bomo socialno spretni in uspešni.

Svoja čustva izrazimo na glas

Kontrolirano izražanje čustev nam omogoča, da bodo trajnost, globina in moč naših čustev učinkovite. Zelo močna, a kratkotrajna čustvena stanja so afekti (npr. afekt jeze je bes, ko se navadno zaradi predhodnega potlačevanja jeze vedemo neprimerno, lahko celo nevarno za okolico). Šibkejša in dolgotrajnejša čustvena stanja so razpoloženja, ki lahko trajajo tudi več mesecev, kažejo pa na osnovno čustveno razpoloženje osebe v nekem časovnem obdobju (npr. žalovanje, katerega glavni namen je, da se poslovimo od nekoga, ki je bil pomemben za nas). Nekateri afekti ali razpoloženja nas lahko zelo močno prevzamejo (npr. ljubezen, obup).

Zato je smiselno, da razmišljamo o ustreznem izražanju čustev, tudi na primer jeze, ki jo pogosto dojemamo kot negativno čustvo. Ravno s primernim izražanjem jeze namreč drugim kažemo odločnost. To pomeni, da ne moremo govoriti o negativnih ali pozitivnih čustvih, ampak le o prijetnih in neprijetnih. Naša ključna naloga je, da se naučimo zdržati pritisk neprijetnih čustev, se pomiriti in z odločnim glasom odzvati na neljubo situacijo. Tako lahko skrajšamo trenutke afektne jeze. S kontrolirano jezo podaljšamo dobro razpoloženje, ker nam je uspelo, da smo se postavili zase.

Brez čustvenega razvoja ni zrele osebnosti

Ustrezen čustveni razvoj vsebuje čim več čustvenih spodbud in stikov, saj lahko ob čustvenem primanjkljaju pride do zelo resnih osebnostnih motenj.

In kaj je potrebno za čustveno zrelost?

Ustreznost čustvenih odzivov. Čustvovanje se mora ujemati s situacijo. Smeh iz zadrege je pogosto neustrezen odziv. Ko ravnamo napačno, se moramo opravičiti in pokazati, da imamo slabo vest.

Razvitost in primerna kontrola izražanja čustev. Tudi pri doživljanju intenzivnih čustev moramo biti sposobni nadzorovati njihovo izražanje. Nezmožnost čustvene kontrole je znak čustvene nezrelosti. Znak čustvene nepismenosti je tudi neustrezna, pretirana čustvena kontrola (npr. potlačevanje čustev in razvoj pretiranih obrambnih mehanizmov).

Pestrost in kompleksnost čustev. Za čustveno zrelo osebnost je značilno razvito, pestro in globoko čustvovanje.

Zakaj ravno moč jeze?

Jeza je osnovna sestavina odločnosti in posredno tudi socialne moči (Kaučič, 2002), ki bi jo lahko opredelili kot sposobnost, da na druge vplivamo tako, da se obnašajo v skladu z našimi željami. Pri tem ne gre za dokazovanje premoči, ampak za socializiran način izražanja jeze. Začetna faza izražanja jeze je ravno moč glasu, ko ljudem z odločnim govorom pokažemo, da mislimo resno. To ni nič drugega kot zdrava agresivnost oziroma asertivnost. Seveda pa je pri tem ključno, da je izražanje odločnosti taktno, prilagojeno drugi osebi. Prilagoditi ga moramo stopnji njene samokritičnosti, sicer se bo ta oseba namesto z našimi argumenti ukvarjala z našim načinom izražanja kritike, ki bo preoster ali premil.

Z jezo ni nič narobe

Vzgoja, v kateri je vljudnost preveč poudarjena in posameznika oblikuje v preveč prijazno osebo, agresivnost prepogosto enači z destruktivnostjo ali zavračanjem. Nekateri starši vzgajajo s stavki: »Ne maram te, ker nisi dober! Ker nisi naredil tako, kot sem ti rekel, te zdaj nimam rad.« Destruktivnost je izrazna oblika sovraštva, zavračanje pa izhaja iz prezira, ki se ravno tako kot sovraštvo nanaša na osebo, ne na njeno vedenje. Otrok zato razvija pretirano podrejenost, ki se pogosto kaže tudi v njegovih odnosih v odrasli dobi. Potlačevanje jeze povzroči učinek »ekonom lonca« – navadno eksplodira v najbolj neprimernem trenutku. Po pretiranem izbruhu jeze občutimo veliko krivdo in v začaranem krogu spet utrjujemo pretirano kontrolo jeze.

Ljudje, ki so zavrti pri izražanju jeze:

• izgubijo socialno moč,
• niso sposobni zadovoljevati svojih želja,
• ne znajo odločno zahtevati,
• se ne znajo odločno upreti zahtevam drugih.

Njihova zavrtost je navadno pogojena s tem:

• da nočejo delovati kot nesocializirani in neprilagojeni,
• da jim je neprijetno, ker bodo na primer s kritiko prizadeli drugo osebo, ob tem pa bodo imeli močan občutek krivde,
• da bodo izgubili nadzor nad sabo.

Zato ozavestimo aksiom dobrih medosebnih odnosov – samo z dovolj močnim glasom bomo drugim lahko pokazali svojo zrelo odločnost. Bistvo jeze ni to, da je izražena preveč agresivno, ampak to, da spremeni moteče vedenje druge osebe. Kritika naj bo izrečena s takim glasom in močjo, da bo drugi spremenil svoje vedenje, čeprav mu bo tisti trenutek morda zelo neprijetno.

Uporabimo moč svojega glasu, da nas bodo drugi spoštovali in nam hkrati pripisovali veliko socialno moč.

Znanje namesto vzgoje

Učitelji in načrtovalci šolskega sistema se trudijo, da bi novo znanje čim hitreje vključili v izobraževalne programe, kar pa ob enakih metodah učenja ni mogoče. To je najlažje rešiti tako, da damo manjši pomen vzgojnim elementom, večji pomen pa izobraževalnim. Vsi se zavedamo, da povečanje znanja na račun vzgoje ni prava pot, je pa najlažja. Ne zavedamo pa se, da pomanjkanje vzgoje močno prizadene človekovo motivacijo. In kako naj z lastnimi sposobnostmi postanemo uspešni v življenju, če nam zmanjka motivacije?

Ni časa, ni vzgoje

Za vzgojo je zmanjkalo časa! Še posebej v družini, kjer se oblikujejo glavna stališča, motivacija, otrokove navade in značaj. Življenje v družinskem krogu se pogosto vrti okrog šolskih obveznosti in voženj otrok na obšolske dejavnosti. Sprašujemo se, kaj vse je treba otroku omogočiti, da ne bo »prikrajšan«. Pozabljamo pa na čas, ki bi ga starši in otroci preživeli skupaj in je nujen, če želimo, da do učinkovite komunikacije v družini sploh pride. Neredko otroci nedeljske dopoldneve preživljajo v nakupovalnih centrih, ob tabličnih računalnikih ali računalniških igricah, kjer je resničnost pomešana z domišljijo, čustvene zadovoljitve pa so hitre in površinske. Jim bodo take aktivnosti v pomoč pri odraščanju? Se bodo iz njih naučili česa koristnega?

Težavnost vzgoje v sodobnem času

Rastoči življenjski standard ne predstavlja vedno boljših ali lažjih vzgojnih možnosti. Nekdaj so se nekatere osebnostne lastnosti pri otrocih pravilno razvijale tudi zato, ker je k temu pripomogla življenjska situacija. Starši otrokom številnih materialnih dobrin niso mogli zagotoviti, ker niso imeli dovolj denarja. Če ste že starši, se morda še spomnite, kako ste si v mladosti česa dolgo želeli, pa v Sloveniji tega sploh niso imeli ali pa je bilo preprosto predrago in morda zato niti niste ubesedili svoje želje.

Pa poglejmo, kako je danes. Kolikokrat vas malček v trgovini prosi za čokolado ali igračko? In kolikokrat mu željo odrečete? Le zakaj bi mu jo! Kupite mu malenkost, vidite velik nasmeh in ste skupaj z njim srečni. A če svoje početje nadaljujete, se malček sčasoma nauči, da vedno dobi vsako stvar, ki si jo zaželi. Le svoj mili glas mora uporabiti. Žal pa v vsakdanjem življenju ni tako. In razočaranje v kasnejših letih je toliko večje, saj ne more razumeti, zakaj mu tudi kolegi ali prijatelji ne dajo vedno tistega, česar si želi.

Od izsiljevanja do zatrte želje

Največkrat je otrokova prva reakcija protest in nekonstruktivna zahteva, pogosto pa tudi kakšna druga neprilagojena reakcija. Kasneje, ko česa ne uspe dobiti po lahki poti, lahko poskuša z agresivnimi reakcijami izsiliti to, kar misli, da mu pripada, pa mu seveda ne. Žal pa tega prek vzgoje ni spoznal. Nekoč je bila vzgoja zaradi trdega življenja v marsičem lažja, manj je bilo stranpoti in bližnjic, po katerih mladi v trenutkih frustracije iščejo lažjo pot do cilja. Lažje življenje otrokom največkrat ne privzgoji ustrezne frustracijske tolerance, potrpežljivosti, vztrajnosti in notranje motivacije. Številnim mladim preprosto zmanjka želje oziroma vztrajnosti, da bi željo poskusili uresničiti. Seveda sami, ne s pomočjo staršev. Pogosto si niti ne znajo dovolj močno česa želeti, da bi potem tudi kaj naredili za to, da bi uresničili svojo željo. Največkrat zato, ker so bile njihove želje v otroštvu uslišane, celo preden so se sploh pojavile. Nekoč je otrok dneve in tedne, morda celo mesece ali leta hrepenel po neki stvari. Razmišljal in sanjaril je o tem, kako bi bilo to lepo imeti, kaj vse bi mu predstavljalo in kaj vse bi bil pripravljen narediti, da bi to dobil.

Pomanjkanje hrepenenja vodi v pomanjkanje motivacije

Spomnimo se Cankarjeve skodelice kave ali Prežihovih solzic, za katere je mali Voranc zmogel premagati smrtni strah pred Peklom. Danes je svet večine otrok drugačen. Stvari so lažje dosegljive, otroci pa ne izkusijo hrepenenja, ne izkusijo močne notranje sile, ki bi jih gnala k uresničitvi cilja. Zato je tudi zadovoljstvo ob izpolnitvi želje precej manjše. Katera od deklic si danes še želi punčko iz cunj, kot si jo je želela Nežka iz Bevkove Pestrne? Kateri od otrok se zna razveseliti darila, kot so se ga otroci nekoč, ko so bila redka in skromnejša? Kako naučiti otroke izkusiti hrepenenje, ki jim bo pomagalo razviti motivacijo, potrebno za uspeh v šoli in življenju? Ker niso izkusili hrepenenja, ne znajo razviti tiste nore želje in notranje motivacije, pogosto pa ne razvijejo niti ustrezne potrpežljivosti in delovnih navad. Vse bi želeli takoj. Če to ni mogoče, se (pre)hitro vdajo, češ, tega ne znam in ne zmorem. In poiščejo lažji nadomestek.

Povrnimo vzgoji moč

Pa je to pot, ki bo otroke in mladostnike naredila srečne in uspešne? Verjetno ni treba biti vseved, da bi poznali odgovor. Omenjene vzgojne značilnosti so seveda le nekatere izmed tistih, ki bi si jih običajno želeli pri otrocih. Ne trdim, da nekateri tega tudi danes ne čutijo in da vzgoja povsod poteka napačno, mislim pa, da je dobro vzgojiti zrelega mladostnika danes za družino bistveno težja naloga kot nekoč. A vseeno, nekje je treba začeti.

Kako spodbujati k spremembam?

Kadar se počutimo nemočne, običajno ničesar ne naredimo. Otroci, ki se ne počutijo dovolj uspešne, postajajo pasivni. Navzven je videti, kot da so leni, nemotivirani. V resnici pa so največkrat prestrašeni in nesamozavestni, zato raje nič ne naredijo, da ne bi naredili česa narobe. Če želimo spremembe, jih moramo naučiti, kako naj postanejo samozavestni in aktivni. Starši bi morali razvijati uspešnost svojih otrok na različnih področjih. Prav tako bi morali razvijati pomembne, tudi psihološke kompetence, ki otroku koristijo pri spopadanju z zahtevami v življenju. Treba jim je pomagati:

• oblikovati pozitivno samopodobo,
• razvijati samodisciplino,
• razvijati motivacijo,
• razvijati osebnostno trdnost, osebno moč in
• razvijati frustracijsko toleranco.

Šport kot vzgojni pripomoček

Šport lahko veliko pomaga, saj otrok razvije vrednostni sistem, ki ne sloni samo na tekmovalnih in storilnostnih tendencah, ampak tudi na splošnih življenjskih vrednotah in etičnih načelih. S športom razvijamo otrokove delovne navade, potrpežljivost, odgovornost, iniciativnost in dosegamo zrelost v socialnem, čustvenem, intelektualnem in moralnem funkcioniranju. Družina pa je prvo varno okolje, v katerem otrok te lastnosti preizkuša in popravlja, dokler ne doseže osebnostne zrelosti.

Brez samozavesti ne gre

Otrok skuša že v zgodnji mladosti postati samostojen. Začetki samostojnosti v razvojnem obdobju, ki ga zaznamuje pojav otrokove trme, vodijo k ustvarjanju motivacije. Otroku moramo pomagati priti do občutka, da zmore nekatere naloge narediti sam. To mu daje občutek vrednosti in kompetentnosti. Žal si starši pogosto ne vzamejo dovolj časa, da bi malčku tak občutek utrdili. Zato bomo odslej z malčki ravnali drugače!

Že v najzgodnejšem obdobju jih bomo vključevali v opravila odraslih. Ko pridemo domov in pripravljamo kosilo, vključimo svojega malčka v pripravo mize. Naj bo tisti, ki vedno razporedi krožnike na mizo ali oblikuje prtičke. Naj to vedno naredi on. Tako bo pri pripravi kosila vsak imel svojo nepogrešljivo nalogo. Seveda ga ne pozabimo za dobro opravljeno delo pohvaliti. V družinski ekipi je naša moč!

Organizirajmo nastope, npr. v petju ali recitiranju pesmic, ali tekmovanje v teku. Poiščimo tisto, v čemer je otrok dober in kompetenten, in ga spodbujajmo, da to pokaže tudi drugim. Stopi naj na primer na stol, da bo stal višje, in naj zapoje tisto, kar najbolje zna, ali pa zrecitira pesmico, ki se jo je naučil. Sprva naj to naredi pred domačimi, potem pa ga spodbudimo, da bo to naredil, ko pridejo na obisk prijatelji. Naj ga opazujejo. Naj mu ploskajo. Tako bo spoznal, da nekaj obvlada. Naj to naredi večkrat. Naj spozna, kje je njegova MOČ. Aplavz in odobravanje ga bosta spodbudila, da bo še več delal in vadil. In uspeh bo razvijal njegovo MOTIVACIJO.

Veliko se pogovarjajmo z otroki. Naj se iz našega grla sliši, kaj je pomembno v življenju. Glas prinaša besede in te sčasoma dobijo pomen, ki se usidra v otrokovi zaznavi. Tako nastanejo vrednote, ki povedo, kaj je prav in kaj narobe, kaj se sme in kaj ne. Bodimo zgled, ki vleče! Stvari, ki predstavljajo naše vrednote, postanejo žive šele takrat, ko jih zaživimo.

Motivacija za učenje in delo se razvija postopno. Najprej morata obstajati želja in hrepenenje, zato skupaj z otroki iščimo želje in ustvarjajmo hrepenenje. Kako? S preprostimi vprašanji: »Kaj si pa ti želiš danes? Česa bi se rad v tem letu naučil v šoli? Zakaj greš na tekmo danes zvečer? Kaj boš poskušal doseči na tekmi?« Preprosti vprašalnici zakaj in kaj bosta pomagali poiskati želje. Te bodo ustvarjale hrepenenje in skupaj s samozavestjo bo nastajala motivacija. Seveda nikoli ne pozabimo nagraditi otroka s pohvalo. Rečemo mu lahko: »To si pa res dobro naredil!« ali »Tega še sam ne bi mogel narediti bolje.« Tako bomo pričarali zadovoljstvo, ki bo za otroka največja notranja nagrada in motivacija.

Kako do motivacije za aktivnosti, ki niso priljubljene?

»Radi delamo tisto, v čemer smo dobri,« pravi znana motivacijska teorija. Zato svetovni prvaki trenirajo največ, težave z motivacijo pa imajo manj uspešni. V realnosti pa je treba otroke naučiti delati tudi stvari, ki jim ne gredo od rok, stvari, ki jih ne marajo, npr. pospraviti sobo, učiti se matematiko … Kar nekaj je poti za to, da tudi tako motivacijo izboljšamo.

Otroku razložimo, zakaj je npr. znanje matematike potrebno (ker potrebuje dobro oceno, ker potrebuje znanje na maturi, ki jo mora uspešno opraviti, če želi študirati).

Otrok, ki naloge ne razume, ni motiviran, da bi jo izpeljal, zato mu je treba pomagati pri razumevanju. To drži tudi pri reševanju matematičnih nalog. Otrok mora v trenutku, ko najde rešitev, doživeti veselje. To ga bo motiviralo tudi v prihodnje. Včasih motivacijo izgubi, ker starši niso zadovoljni z izvedbo. Zato vsak njegov poskus nagradimo s pohvalo, tudi če ni idealen. V praksi to pomeni, da ga pohvalimo vsakič, ko je npr. pospravil vsaj del sobe, ko se je samostojno učil matematiko ali ko se je bil sploh pripravljen učiti nečesa, česar ne mara. Motiviranje in samomotiviranje nista procesa, ki se zgodita v trenutku, ampak potekata ves čas, zato starši s pohvalo naredimo veliko korist. Včasih motivacija steče, če z otrokom skupaj naredimo nalogo, ki je ne mara.

Nalogo naredimo zabavno in smiselno. Zato je včasih treba spremeniti cilje. Pospravljanje sobe lahko spremenimo v tekmovanje in ga vedno primerjamo s pospravljanjem prejšnji teden. Za vsako višjo oceno otroka nagradimo z ugodnostjo ali pravico v tekočem tednu. Vsekakor otroka po dobro opravljeni nalogi vedno pohvalimo.

Če želimo povečati otrokovo motivacijo za neprijetne naloge, moramo biti potrpežljivi. Otrok ne bo čez noč vzljubil neprijetnih nalog. Potrebno bo veliko pohvale, potrpežljivosti in zunanjega stimuliranja, zato ne smemo prezgodaj odnehati. Sčasoma bo otrok spoznal, da so tudi neprijetne naloge sestavni del življenja.

Motivacija za uspeh v življenju

Motivacija otrok za uspeh v življenju se začne že v najzgodnejšem obdobju, ko malčka začnemo vključevati v aktivnosti, ki jih sicer počnejo odrasli. Bolj, kot ga vključujemo, prej se počuti kompetentnega in motiviranega. Bolj, kot je aktiven, večkrat ga lahko pohvalimo. S tem razvijamo njegovo odgovornost, aktivnost in samomotivacijo. Z doživljanjem uspešnosti ga naučimo, da okrepi svoje aktivnosti. Tako uspešni otroci postajajo vse bolj motivirani. Iz pogovora z otrokom sčasoma ugotovimo, katere lastnosti so potrebne za uspeh in kakšna motivacija razvije moč, da bo izbiral prave cilje in aktivnosti, ki ga bodo osrečevale. Naše grlo pomaga ubesediti otrokove želje, prava dejanja pa jih uresničijo. Uspeh dobi konkretno obliko, za katero je vredno živeti.

Časa, ki ga preživimo z otroki, nam ne sme biti žal, saj je zagotovo najboljša naložba. Če bomo razvijali motivacijo pri otrocih, bo tudi družina močna in povezana.

Komunicirati ali ne komunicirati?

Za lažjo predstavo poglejmo, kaj imamo v mislih, ko govorimo o moškem in ženskem načinu komuniciranja.

Blaž stopi skozi vrata. Torbo s prenosnikom odločno postavi na tla, se sezuje in sleče jopič. Nato veselo pozdravi Jano, ki v kuhinji iz pomivalnega stroja zlaga posodo. Tudi Jana ga pozdravi, nato pa eden od njiju nadaljuje pogovor. Na voljo imata dve možnosti.

Jana bi, recimo, lahko rekla:

Joj, kakšen dan. Komaj čakam, da pojemo in otroci naredijo domačo nalogo. Potem pa se dobesedno uležem v banjo in se ne premaknem več.

Moška različica bi zvenela nekako takole:

Hu, kakšen dan je za mano. Po večerji grem na fuzbal s frendi!

Lahko pa bi se odločila za drugačno nadaljevanje pogovora:

Kako si se imel/-a danes?

Kako je šlo v službi?

Kaj se ti je danes lepega zgodilo?

Kako si?

Naj se drama začne

Prva različica v ospredje postavlja »mene«, druga pa »tebe«. Prva je tista, ki partnerja tako rada razjezi. Daje namreč občutek, da »drugi« ni pomemben.

Druga različica pa moškemu omogoča, da bo šel na »fuzbal s frendi«, ženski pa, da bo končno lahko obiskala frizerja (moški pa bo spravil otroke v posteljo).

Verjetno se vsi zavedamo, da pogovor običajno nadaljujemo na prvi način. Zakaj? Odgovor je preprost. Zato, ker ljudje zelo radi govorimo, še najraje o sebi. Precej težje pa poslušamo, kot je predvideno v drugi različici. Če nekaj vprašamo, moramo namreč biti tiho in potrpežljivo počakati na odgovor in ga poslušati.

Z moškim in ženskim glasom proti ozkim grlom komuniciranja

Poglejmo, kako mora potekati pogovor, da obema osebama omogoča enakopravno izražanje mnenja.

Posluh, govorijo ženske!

Prvi del pogovora je t. i. ženski del, v njem izražamo empatijo. Empatija je eden izmed sestavnih elementov čustvene inteligence in omogoča, da razumemo, kako sogovornik v določeni situaciji razmišlja in kaj je vzrok za to (kognitivna empatija) ter kako se počuti (emocionalna empatija).

Empatijo izražamo verbalno in neverbalno. Verbalno jo izražamo z vprašanji in poslušanjem. Sogovornika sprašujemo in poslušamo na vso moč, kaj nam pripoveduje. Pri neverbalni empatiji pa sogovornikovo počutje posnemamo z izrazi obraza, položaji telesa, kretnjami. Prav tako prilagodimo svoj glas (npr. višino, moč, hitrost govora).

Moški princip: od besed k dejanjem

Drugi del pogovora je t. i. moški del, ko preidemo k odgovorom, rešitvam problemov in sklepom. Moški del se imenuje zato, ker moške v komunikaciji na splošno manj zanimajo odnosi med ljudmi, torej čustva, bolj so usmerjeni k iskanju rešitev. Drugi del pogovora torej temelji na dejstvih, besede pa prav tako dopolnjujemo s telesno govorico in močjo svojega glasu.

Ugriznimo v jabolko spoznanja

Jaz, ženska …

Pri empatiji oziroma izražanju empatije smo ženske v prednosti.¹ Raziskave potrjujejo, da lažje prepoznamo različna čustva pri drugih ljudeh in jih nezavedno posnemamo. Razloge je med drugim treba iskati v vlogi ženske, saj je od nekdaj skrbela za družino in je morala razbrati, kaj želi otrok, ko še ne zna govoriti. In enako je še danes. Ženske smo tiste, ki hitro razumemo, kaj nam kdo želi povedati s telesno govorico. To je naša prirojena lastnost.

Vedno sem se čudila sošolcem, kako so lahko tako slepi in ne prepoznajo več kot očitnih (neverbalnih) signalov deklet, ki so jim sporočale, da jim je njihova družba všeč. Če sem jim skušala to pojasniti, so me zavrnili s komentarjem, da se mi meša!

… ti, moški

Moški znajo prav tako prepoznati čustva drugih, le da jih ne posnemajo, ampak o njih razmišljajo objektivno. Sprašujejo se, ali so podobno čustvo že videli in kdaj se je to zgodilo. Pogosto menijo, da je pogovor o čustvih izguba časa.

V življenju to zgleda tako:

Prizor št. 1

Jana se po službi ustavi v trgovini in kupi hrano. Pride domov, odloži vrečke, globoko vzdihne in začne zlagati hrano. Kmalu pride domov tudi Blaž. Spotoma je v vrtcu in šoli pobral otroke. Pridruži se Jani v kuhinji in jo vpraša:

Kaj bomo danes jedli?

Jano takšno vprašanje vedno spravi v slabo voljo, ne glede na njeno razpoloženje. Blaža namreč zanima le rešitev problema, in to njegovega, lakote. Jana pa si želi, da bi jo vprašal, kako se počuti, kako je preživela dan, ali potrebuje pomoč. Njene potrebe so usmerjene v odnose med ljudmi – v njen odnos s sodelavci ter z Blažem in otroki.

Blaževo vprašanje se ne nanaša na njene osnovne potrebe, ampak kaže, da jo v takih trenutkih jemlje kot samoumevno. Zato se Jana počuti nepomembno, včasih celo kot nekdo, ki ga drugi potrebujejo zgolj za zadovoljevanje lastnih potreb.

Prizor št. 2

Na poslovnem sestanku se odvija napet pogovor, saj je prišlo do situacije, ki jo je treba hitro rešiti. Marko za mnenje prosi Barbaro. Ta začne izražati svoje mnenje:

Glede na to, da smo v lanskem letu zamenjali …, poleg tega smo nekaj zaposlenih razporedili na …, smo se odločili tudi za … Zato sem istega mnenja kot Marko.

Marku med poslušanjem zmanjkuje potrpljenja. Ker je situacija nujna, ga mika, da bi jo enostavno prekinil in ji rekel, naj že enkrat pove, kaj misli.

Kot sem že pojasnila, moške zanima predvsem rešitev, ne ozadje težav. Zato je to najpogostejši razlog, da na sestankih pogosteje prekinjajo ženske.

Odprta vprašanja, zaprte težave

Ne glede na razlike med moško in žensko komunikacijo pa se moški zlahka naučijo izražati empatijo, ženske pa hitrejšega skoka do rešitve. Dejstvo je, da niti sestanki niti zakonsko življenje niso klepet s prijateljicami ali ogled play-offa lige prvakov v bližnjem lokalu z veselo moško druščino.

Kaj je torej treba storiti, da se pogovor odvija v pravi smeri? Najprej, če se le da, postavljamo vprašanja odprtega tipa. To so vprašanja, ki se začnejo z vprašalnicami na K.

Kaj si danes počel v službi?

Kako je šlo na sestanku?

Kaj je rekel šef, ko si ga prosil za dopust?

Kaj je rekla Petrova učiteljica?

Vprašanja odprtega tipa dajejo sogovorniku možnost, da se razgovori. Vprašanja zaprtega tipa so slabša odločitev, saj sogovornika omejujejo.

Ali si šefa prosil za dopust?

Ali si se ustavil v trgovini?

Ali si spet slabe volje?

Umetnost poslušanja, modrost spraševanja

Ko smo nekaj vprašali, je naša naloga, da smo tiho in poslušamo. Medtem ne tipkamo po telefonu, ne brskamo po računalniku in ne gledamo televizije. Prisluhnemo tako, da sogovornik ve, da ga poslušamo. Šele nato preidemo k drugemu delu pogovora.

Brez skrbi, vse bo še dobro.

Danes, ko ni pravega časa za miren pogovor in ko postajajo prepiri sestavni del vsakdanjika, ker smo nenehno pod pritiskom, pa je za moške in ženske najpomembnejše vprašanje:

Kaj lahko danes naredim zate, da boš srečen/srečna?

Pogovor je veščina, ki rešuje odnose

Zgolj zavedati se vseh opisanih razlik nikakor ne pomeni, da smo težave že rešili. Komuniciranje je namreč enako pomembno kot druge veščine, ki jih potrebujemo v vsakdanjem življenju.

Dobri odnosi med ljudmi seveda niso nekaj, kar se zgodi samo od sebe, ampak se je zanje treba potruditi. Tudi tako, da se naučimo pogovarjati in da znamo prav izkoriščati moč svojega grla. Zlasti takrat, ko si prizadevamo ravnati tako, da spoštujemo sebe in druge. Samo tako lahko poskrbimo za dobre odnose v družini in službi. Dobri odnosi pa so odločilen dejavnik za psihično in fizično zdravje.

Kaj o nas pove naš glas?

Uporaba spektralne analize glasu za odkrivanje prevare in laži je znana že nekaj let. Najpogosteje jo uporabljajo v vojaške in kriminalistične namene, zlasti v vohunskih situacijah, ko je treba razbrati, katere informacije so resnične. V ta namen so raziskovalci razvili različne detektorje, s katerimi lahko prepoznavamo psihično in emocionalno stanje govorca. Da pa bi informacije pravilno interpretirali, se je treba zavedati, da vsaka neresnica ni iste vrste laž in da različne neresnice povzročajo različne občutke in fiziološke odzive pri človeku. Neresnice se različno odražajo tudi v barvi našega glasu. V grlu je naša moč – ko lažemo, pa ta moč peša.

Ali je vsaka laž res laž?

Različni avtorji govorijo o treh vrstah laži. Prva je komaj opazna laž, druga je pretiravanje, tretja pa čista laž. Pri odkrivanju laži oz. prikrivanju resničnosti pa je treba razumeti koncept in vrste laži. Splošno uporabljene vrste laži so:

• šala,
• bela laž,
• obrambna laž,
• ofenzivna laž.

Šala in laž

Prvo in glavno spoznanje je, da je glavni namen šale zabavati, zato v njej ni nobenega stresa ali prevare.Tudi detektor laži šale ne prepozna kot prevaro. Kadar se šalimo, torej naš glas ostaja enak in v grlu je še vedno naša moč.

Bela laž

Bela laž je neresnica, ki jo nekomu zavestno izrečemo, da ga ne bi razburili ali prizadeli. Kljub temu pa je neke vrste prevara. Analiza glasu pokaže, da ima govorec kognitivni problem, zato se njegov glas deloma spremeni. Moč glasu peša, saj glas ni čisto tak kot običajno. In dober poslušalec to opazi.

Obrambna laž

Obrambna laž je najpogostejša oblika laži. Ker bi se radi zaščitili, da ne bi bili prizadeti, rečemo nekaj, kar ni res. Občutljive naprave zato tako laž zaznajo. V našem glasu se izrazito kažejo vznemirjenje, stres in zmedenost. Izkušen poslušalec hitro prepozna, da nekaj ni v skladu z drugimi neverbalnimi indikatorji.

Ofenzivna ali napadalna laž

Namen ofenzivne laži je prevara. Ta vrsta laži je manj pomembna od obrambne, saj je redkejša. Pogosto pa je uporabljena v poslovnem svetu in v situacijah, ko govorec verjame, da bo z njo nekaj pomembnega pridobil. Seveda se dobro zaveda, kaj ga lahko doleti, če bo prevara odkrita, zato je stres izrazit. Zavedati se je treba, da je visoka raven predvidevanja in razburjenja odkrita vedno, kadar je izrečena ofenzivna laž.

Kako lahko prepoznamo laž?

Z detektorjem skušamo meriti raven strahu, stresa in vznemirjenja. Ko človek govori, gre zrak iz pljuč v grlo, kjer glasilke nekaj časa vibrirajo z določeno frekvenco. Ustnice, jezik in zobje ustvarjajo govorno valovanje. Vokalne vibracije generirajo vodilno frekvenco, ki se razlikuje glede na spol in je zelo občutljiva za stres. V generiranju človekovega govornega valovanja veliko vlogo igrajo človeški možgani. Vse, s čimer se ukvarjajo možgani, se avtomatično odrazi v glasu. Tako na glas vplivajo različna čustva, zmedenost, bolečina, žalost. V glasu se odražajo tudi naša samozavest, strah in depresija.

Čustva, ki jih odkrijemo z analizo glasu, tako razkrivajo nekatere psihološke modele, ki kažejo na številne situacije v človekovem mišljenju, npr. na ­stres, zmedenost, obotavljanje, pomišljanje, samozavest ali pretiravanje.

Ujemi lažnivca!

V vsakodnevnem življenju seveda ne moremo vsakega, kogar sumimo, da laže, postaviti na stol in zasliševati. Z izkušnjami pa hitro prepoznamo, kdaj je povedana vsebina dvomljiva. Najprej se moramo seveda vprašati, ali je glede na situacijo prevara verjetna. V prijateljskih krogih je tega manj, ko pa sprašujemo po moralnih vsebinah, o katerih ljudje težko govorijo, je laž verjetnejša. Prav tako je človek, ki pride na pogovor za novo delovno mesto, motiviran, da pove o sebi kaj lepšega, kar morda ni resnično. Kadar je glede na situacijo več možnosti za prevaro, moramo biti pozorni na to, kaj nam sporoča glas. Kar dve tretjini informacije sta skriti v barvi glasu. Kadar so trditve močne in je glas podoben običajnemu, oseba navadno ne laže.

Kadar je glas šibkejši, variira in niha, je verjetnost za laž večja. Moč glasu peša. Če je to povezano s spremenjeno barvo glasu, s premori v odgovarjanju ali redkobesednostjo, je verjetnost za laž še večja. Glas ni več običajen in izkušen poslušalec to prepozna. Seveda pa je treba ločiti laž od jeze ali agresije. Tudi zaradi jeze se glas spremeni, vendar je precej lahko ločiti jezo od prestrašenosti, ki se pojavlja, kadar oseba laže in se boji, da jo bomo odkrili.

Pomoč pri prepoznavanju laži

Pri odkrivanju prevare ali laži dodatno pomaga sposobnost prepoznavanja nekaterih drugih informacij, povezanih z neverbalno komunikacijo. Tako npr. pretiravanje v izražanju kaže, da čustvo verjetno ni pristno (otrok se narejeno prijazno razveseli darila, čeprav ga ni vesel, ker si je želel nekaj čisto drugega). Prevaro v izražanju čustev prepoznamo tudi v mikroizrazu, ki se na obrazu pojavi v prvi desetinki sekunde v neki situaciji, hip zatem pa ga prekrijemo z zaigranim čustvom. Da bi opazili mikroizraze, pa moramo biti zelo pozorni opazovalci. Prevaro še najlažje odkrijemo tako, da primerjamo različne kanale neverbalne komunikacije oz. njihovo neskladnost.

Glas kot ogledalo resnice

Ko obrazna mimika govori eno, kretnje in telesna drža drugo, barva glasu pa tretje, vemo, da je čustvo zaigrano, da nam hoče oseba nekaj prikriti ali prikazati drugače, kot je v resnici. Tudi v tem primeru velja, da je barva glasu zelo močen indikator, ki govori o pristnosti in resničnosti nekega čustva.

Zato si želimo, da je naš glas močan, da vibrira enakomerno in da kaže moč. Tak glas pomiri, saj kaže na iskrenost. Če je drugačen, pa se odprejo različna vprašanja in dileme. Grlo je torej naša moč. Negujmo ga, pa bo naše komuniciranje z drugimi lahko pristno in lepo sprejeto!

Tri pogoste zmote o karizmi

1. Karizma je lastnost, s katero se rodimo

Napaka. Takšno mnenje so si ljudje ustvarili, ker karizmo v veliki meri izražamo in dojemamo neverbalno. Do neke mere gre za družbeno veščino, ki se je lahko naučimo že zgodaj v življenju. Karizmatični ljudje izražajo moč in toplino s telesno držo, kretnjami, načinom gibanja, izrazi na obrazu, nasmehom, načinom rokovanja in z drugimi neverbalnimi elementi. Kažejo, da so odločni in samozavestni, vendar tudi topli in prijazni.

Kako hoditi, sedeti, stati, se rokovati, kdaj in kako pogledati v oči, da o nasmehu sploh ne govorim, vsega tega se da naučiti do te mere, da se vedemo povsem naravno, kot da smo se taki že rodili.

2. Karizmatični ljudje so fizično všečni

Vsi poznamo šale o blondinkah, ki so lepe, a kratke pameti. Tudi v resničnem življenju srečujemo ljudi, ki imajo popolno postavo in so lepo oblečeni, ko pa odprejo usta, ne znajo povedati nič pametnega.

Urejenost in videz sta sestavna dela karizme, nista pa edina. Karizma namreč osebo naredi privlačno, zato si njene bližine želimo ne glede na njen videz.

3. Karizmo vsi razumemo enako

Prav nasprotno, karizma je izredno subjektivna. Nekdo, ki je karizmatičen zame, ni nujno karizmatičen tudi za druge. Nekatere svetovno znane osebnosti bi verjetno vsi označili kot karizmatične, npr. Winstona Churchilla, Johna F. Kennedyja, Gandija, mater Terezo, Baracka Obama. Res pa je, da kot navadni smrtniki z njimi nimamo opravka, zato nas bolj zanima karizma pri nas in pri ljudeh, s katerimi smo pogosto v stiku.

Vsak karizmatik je …

… nadpovprečno dober komunikator

Karizmatični ljudje znajo izredno dobro komunicirati, kar pomeni, da imajo nadpovprečno sposobnost prepričevanja in argumentiranja. To je zelo pomembno v zahtevnih in neprijetnih situacijah ter v kriznih trenutkih, saj takrat najbolj potrebujemo občutek varnosti.

Prepričati pa ne pomeni samo obvestiti (informirati). Prepričujemo takrat, ko imajo sogovorniki nasprotno mnenje. Ni nujno, da se o najboljši rešitvi pogajamo, zlasti ne v krizni situaciji. Obveščanje pa je primerno, ko je zelo majhna verjetnost, da bodo sogovorniki mislili drugače oziroma da bo informacija povzročila večje spremembe.

V praksi se zelo pogosto zgodi ravno nasprotno. Marsikdo, tudi vodje in direktorji, v občutljivih situacijah sogovornike samo obveščajo, namesto da bi se pripravili in jih prepričali. S tem jim dajo vedeti, da jih njihovo počutje in razmišljanje ne zanimata. Zatečejo se izključno k avtoriteti.

… empatičen sogovornik

Strokovnjaki za vodenje ali medosebne odnose mi bodo verjetno ugovarjali, ker menijo, da je avtoritativno vodenje (tudi doma) v kriznih situacijah najboljša izbira. To drži samo deloma. Raziskave namreč kažejo, da je nepogrešljiva lastnost dobrega retorika, vodje ali partnerja empatija.

Empatija pomeni, da želimo in znamo razumeti, kako se nekdo počuti in kako razmišlja. In že smo pri komunikacijskih veščinah, ki jih zaznamuje empatija – pri poslušanju in spraševanju.

Empatija je druga skupna lastnost karizmatičnih ljudi. Znajo jo izražati in vedo, kdaj jo morajo pokazati. Sogovornik se v njihovi bližini počuti zaželen in pomemben, ker mu prisluhnejo in ga prosijo, naj pove več. Karizmatični ljudje tako ravnajo tudi takrat, ko imajo vsega dovolj, ko se jim zdi, da gre vse narobe, ko so utrujeni, celo izčrpani.

… nepopustljiv motivator

Neprijetna situacija je vedno neprijetna, kriza je kriza in ne izziv. Če nekdo izgubi službo, tega še tako dobra retorika ne more spremeniti. Enako je, če izgubimo pomembno stranko, trg, dohodek. Kljub temu pa ni vseeno, kako se vedemo do ljudi, ki jih dogodek neposredno prizadene, kako se z njimi pogovarjamo, jim vlivamo upanje in jih spodbujamo, da skupaj z nami iščejo rešitve.

In tako smo pri tretji lastnosti, skupni vsem karizmatičnim ljudem: ljudi so sposobni motivirati za spremembe, ki prinašajo napredek.

Ljudje ne maramo sprememb. Raziskava, ki jo je v knjigi Vplivanje objavil dr. Robert Cialdini, kaže, da je 95 % ljudi sledilcev, le 5 % ljudi pa si želi sprememb. Sprememba namreč pomeni, da bomo vsaj za nekaj časa izgubili tako želen občutek varnosti in se prepustili dogodkom, ki lahko pripeljejo do želenega cilja.

Če želimo ljudi v taki situaciji motivirati, si moramo zanje vzeti čas, jim pomagati s predlogi in nasveti, jim povedati, kaj so storili narobe in kako lahko nekaj izboljšajo. Da smo pri tem uspešni, si moramo vzeti dovolj časa, potrebujemo pa tudi veliko potrpljenja in vztrajnosti.

Karizmatični ljudje se poleg tega znajo pogovarjati in izražati lastna čustva, priznati napake in se opravičiti.

Kaj pomeni, da asertivno komuniciramo?

To pomeni verodostojno, odkrito in spoštljivo izraziti svoje pravice, svoja čustva in/ali mnenje in prositi za nekaj, kar potrebujemo ali si želimo.

O asertivni komunikaciji najpogosteje govorimo v povezavi z neprijetnimi situacijami, na primer:

• ko smo jezni, razburjeni, razočarani;
• ko menimo, da se nam je zgodila krivica;
• ko si nekaj želimo ali nas nekaj moti;
• ko nas je nekdo kritiziral;
• ko se z nekom ne strinjamo;
• ko se pogajamo.

Uporabljamo pa jo tudi v prijetnih situacijah, na primer:

• ko nekoga pohvalimo;
• ko nekomu čestitamo;
• ko se odzivamo na pohvalo ali kompliment.

Novi časi, novi trendi, nova komunikacija

Za asertivno komunikacijo lahko mirno rečemo, da je trend zadnjih nekaj let. Pojavila se je kot potreba, kako se znajti v odnosih z ljudmi, ki nas obkrožajo, v okolju in času, v katerem živimo. Današnje okolje spodbuja enakost med spoloma, od posameznika se pričakuje, da prispeva k razvoju družbe, zna izraziti svoje mnenje in prepričanje. Tudi in zlasti takšno, ki je v nasprotju z okolico. Če obvladamo asertivno komunikacijo, lahko poskrbimo za svoje mentalno zdravje in dobro počutje, saj je verjetnost, da bo prišlo do konflikta, majhna.

Pasiven, agresiven, asertiven?

Predstavljajte si, da ste na pošti in želite oddati pismo. Stojite v vrsti, pred vami stojijo štiri stranke, odprto je le eno okence. Vstopi ženska in vas vpraša, ali jo spustite naprej, ker se ji zelo mudi. Kako ji odgovorite?

• Prav. Se mi niti ne mudi tako zelo.
• Veste kaj, tudi meni se mudi.
• Vem, da je čakati neprijetno. Tudi jaz bi rada čim prej opravila.

Vzemimo primer v službi. Niste končali poročila, ker sodelavec svojega dela ni opravil pravočasno. Šef je nejevoljen in vas pred vsemi napade: »Pusti zdaj Borisa. Zanima me samo, ali smo se zmenili, da boš poročilo pripravila do petka ali ne?« Tudi v taki situaciji lahko odgovorite na različne načine:

• Smo.
• Ja, ampak Boris mi ni poslal podatkov. Kako naj potem končam poročilo?
• Šef, težko odgovorim le z da ali ne. Lahko pa pojasnim, kaj se je zgodilo.

S prvim odgovorom ste se naredili čisto majhne in ste se skrili. Če bi pretiravala, bi rekla, da ste zbežali. Z drugim odgovorom ste napadli z orožjem, ki ste ga imeli v tistem trenutku na voljo. Sedaj ste v bojni pripravljenosti in čakate na sogovornikov protinapad. Tretji odgovor pa omogoča dialog in iskanje rešitve, ki bo sprejemljiva za oba.

Umik ali napad? Nič od tega!

Če primerjamo zgornje odgovore, ugotovimo, da je prvi odgovor značilen za pasivno komunikacijo. V ospredje postavimo potrebe, želje ali interese drugih, svoje pa zanemarimo. To v nas vzbudi občutek podrejenosti, pomanjkanja samozavesti in odločnosti.

Drugi odgovor je agresiven: v ospredje postavljamo izključno sebe in pozabimo na druge. Agresivna komunikacija je podobno kot pasivna pogosto posledica pomanjkanja samozavesti. Nekdo, ki nenehno napada, kaže svojo nemoč. Če učiteljica v šoli kriči na učence, si ne bo prislužila njihovega spoštovanja. Enako nadrejeni. Če se šef znaša nad ekipo, jo ocenjuje za nesposobno in nedelavno, ne da bi znal svojo oceno utemeljiti, bo s tem povzročil zgolj slabe odnose in še slabše rezultate.

Do agresivne komunikacije pogosto pripelje t. i. učinek ledene gore. Naj pojasnim. Kaj pa, če so stranko, ki nas prosi, da jo spustimo naprej, ravnokar klicali iz šole in jo prosili, da pride po hčerko, ker je zbolela? Ali pa je medicinska sestra, ki teče v službo v nočni izmeni? Ko se v takih okoliščinah odzovemo agresivno, vidimo le vrh ledene gore, ne pa vsega, kar se skriva pod vodno gladino.

Ko je nagon preprosto močnejši

Pasivna in agresivna komunikacija sta povsem nagonski odziv ali refleks. To pomeni, da smo se odzvali zgolj na podlagi čustev, brez premisleka. Oba načina sta pogosta, ko nas nekaj ali nekdo v okolici neprijetno preseneti. To povzroči izločanje kortizona, hormona, ki povzroča stres. Tako pasivni kot agresivni odziv pa zgolj povečata izločanje kortizona, s tem pa se stresna situacija nadaljuje.

Poleg tega niti pasivna niti agresivna komunikacija ne omogočata konstruktivnega dialoga, ki bi oba sogovornika pripeljal do sprejemljive rešitve.

Boste pred neprijetnimi situacijami zbežali?

Predstavljajte si, da se v isti situaciji na pošti spremeni na videz nepomembna malenkost. Stranka, ki vas prosi, da jo spustite naprej, je vaša soseda. Ni nujno, da gre za sosedo, s katero se redno dobivate na kavi, ampak za sosedo, ki živi v istem bloku. Se bo vaš odgovor spremenil?

Morda ne, vendar je verjetnost za to bistveno večja kot v prvem primeru. S sosedo imate namreč že vzpostavljen odnos. Če jo spustite naprej, se boste pozneje počutili neprijetno in se boste spraševali, ali morate vedno vsem ustreči. Obtoževali se boste, da bi se enkrat že lahko naučili reči ne. Če jo boste poslali na konec vrste, pa ji boste na hodniku težko pogledali v oči. Zoprna situacija, ki bi se ji radi na vsak način izognili!

Modrost asertivne komunikacije

Ostane nam torej tretja pot oziroma tretji način komuniciranja – asertivni odgovor ali komunikacija na podlagi objektivnih kriterijev. Nikomur ne dajemo prednosti, ne sebi ne drugim. Komuniciramo spoštljivo, prijazno, a vseeno odločno in samozavestno. To omogoča konstruktivno nadaljevanje dialoga. Samo v tem primeru vam je oseba pripravljena razkriti razloge, zaradi katerih vas prosi, da ji daste prednost. To pa vam omogoča, da se odločite, ali boste njeni prošnji ustregli ali ne.

Primer s sosedo pa ne pomeni, da uporabljamo asertivno komunikacijo samo z osebami, ki jih poznamo. Uporabimo jo vsakokrat, ko je sogovornik ali skupina sogovornikov za nas kakorkoli pomembna.

Govoriti asertivno z glasom in telesom

Prvi pogoj za asertivno komunikacijo je zdravo grlo in njegova moč, šele nato sledi pravilna izbira besed.

Biti asertiven pomeni, da izražamo to, kar res mislimo. Z besedami, govorico telesa in glasom. Tako je naša komunikacija skladna. Če rečemo nekaj, česar ne mislimo, torej lažemo ali prikrivamo, ali pa če rečemo nekaj, s čimer želimo sogovorniku ugajati, potem se med besedami, govorico telesa in glasom pojavi neskladje. Sogovornik začuti, da nekaj ni v redu. V tem primeru se vedno zanese na to, kar vidi, in ne na to, kar sliši. Govorica telesa namreč izraža naš odnos do situacije oziroma čustva, besede in dejstva. Prav zato govori resnico, saj je plod nezavednega. In zaradi tega ji verjamemo veliko raje kot besedam.

Je asertivno komuniciranje edini rešilni izhod?

Naj za konec dodam, da je neizogibni del asertivne komunikacije oziroma asertivnega vedenja tudi naša zavestna odločitev. Zgodi se lahko, da vas je nekdo, ki mu v življenju ne pripisujete posebnega pomena ali ga sploh ne poznate, namerno prizadel z neprimerno opazko. Ocenili ste, da bi vam asertivna komunikacija v taki situaciji vzela preveč časa in energije, zato mu mirno zabrusite, kar mu gre. Energijo, čas in svoje znanje pa raje prihranite za nekoga, s katerim želite vzpostaviti, ohraniti ali celo izboljšati odnos.